O SindikatuNaša zgodovina
Rojstvo in razvoj sindikalnega gibanja slovenskih učiteljev v Trstu od začetkov do leta 1945
Korenine Sindikata slovenske šole, sindikalne organizacije slovenskih šolnikov v Furlaniji-Julijski Krajini segajo v XIX. stoletje.
Resnici na ljubo imajo prvi zametki organiziranega delovanja slovenskih šolnikov še starejšo tradicijo, saj segajo v leto 1860, ko so v Ljubljani ustanovili organizacijo »Društvo v pomoč učiteljskim vdovam in sirotam na Kranjskem«.
Slovenski učitelji so bili vedno zelo pozorni do svojega poslanstva. Prav iz potrebe po stalnem poklicnem izpopolnjevanju in vedno boljši pedagoški pripravi so 1. januarja 1861 ustanovili združenje slovenskih učiteljev z imenom Učiteljski tovariš. Od takrat so se v teku let ustanavljala nova društva, ki so bila odraz tedanjega pedagoškega kadra.
Za skupno poklicno rast in za boljše usklajevanje svojega delovanja so se različni krogi odločili, da se bodo med sabo povezali, in tako je prišlo do ustanovitve konfederacije. Med srečanji, ki so potekale med 23. in 24. aprilom 1899 v Ljubljani, se je rodila Zveza slovanskih učiteljskih društev.
Sedem let po ustanovitvi Zveze je bilo 6. maja 1906 v Trstu ustanovljeno Učiteljsko društvo za Trst in okolico, predvsem zaradi prizadevnosti nekaterih tržaških učiteljev, ki so že nekaj časa sodelovali z Ljubljansko konfederacijo.
Že od prve seje je društvo oblikovalo razvejan program, ki je poleg politično-korporativne dejavnosti in skrbi za poklicno rast vključeval, seveda kjer so razmere to dovoljevale, tudi ustanavljanje šolskih knjižnic in knjižnic nasploh ter organiziranje raznih srečanj, seminarjev in konferenc. Društvo je bilo znano tudi po tem, da je finančno podpiralo najbolj nadarjene učence.
Delovanje Učiteljskega društva je nenadoma prekinila prva svetovna vojna, ob koncu katere se je na njegovih temeljih rodila nova organizacija slovenskih učiteljev. Teklo je leto 1920. Tako je bila 1. in 2. februarja istega leta v Trstu ustanovljena zveza, ki je povezovala društva slovenskih in hrvaških učiteljev, s sedežem v Trstu.
Zveza je združevala učitelje različnih ideoloških prepričanj (tam so bili npr. staroste društva Edinost, liberalci, klerikalni konservativci, socialdemokrati in komunisti). Namen zveze je bil predvsem številčno in kakovostno razširiti, razviti in utrditi slovensko šolsko omrežje znotraj meja italijanske države.
Pod okriljem organizacije je delovalo več odsekov: organizacijski oddelek, ki je skrbel za finančno plat, šolsko-politični odsek, ki se je ukvarjal s šolskimi zadevami in odnosi z oblastmi, oddelek za samoizobraževanje, ki je skrbel za izobraževanje in izpopolnjevanje učiteljev, odsek za podporo, ki je ob prihodu fašističnega režima imel nalogo, da finančno pomaga učiteljem in preganjanim, ki so bili po krivem odpuščeni iz službe, ter glasbeni odsek ter oddelek za sestavljanje besedil s področja šolstva in izobraževanja nasploh.
Med številnimi člani in sodelavci izven Zveze lahko naštejemo veliko uglednih osebnosti slovenskega kulturnega sveta. Med glavnimi literarnimi ustvarjalci lahko omenimo Josipa Ribičiča, Karla Široka, Ferda Kleinmayerja, Srečka Kosovela, Lava Čermelja; med umetniki bi lahko omenili Maksima Gasparija, Božidarja Jakca, Avgusta Černigoja in Milka Bambiča ter s področja glasbe skladatelje Srečka Kumarja, Marija Kogoja, Karola Pahorja in Ivana Grbca.
V kratkem časovnem obdobju svojega delovanja, tj. komaj šest let, je Zveza učiteljev stala ob strani slovenskih učiteljev ter skrbela za njihovo strokovno pripravo. V zelo težkem zgodovinskem obdobju, kakršno je bilo obdobje fašizma, se je postavila v bran slovenskega in hrvaškega učiteljskega kadra, saj so se v tistih časih vrste slovenskih intelektualcev iz dneva v dan krčile.
Fašistične oblasti so to izredno dobro organizacijo slovenskih učiteljev zatrle ravno sredi njenega najbolj razvejanega delovanja. Slovenske šole so se zaprle, učitelji pa preganjani; vsakega je doletela drugačna usoda – eni so bili premeščeni v druge šole po celi državi, mnogi so bili odpuščeni, mnogi so se raje izselili v Jugoslavijo. Nelahkim časom navkljub je Zveza učiteljev pustila za sabo pomembno sled.
V obdobju od prvih povojnih let do leta 1950 je delovalo veliko organizacij in združenj v korist šol in učiteljev. Pravo prelomnico predstavlja leto 1956, ki je postavilo temelje sindikalni organizaciji z imenom Sindikat slovenske šole v Trstu – SSŠ. Ustanovna skupščina je potekala 19. februarja 1956.